Sosed, ki je pred dnevi prišel pogledat moja garažna vrata, se je kasneje še nekaj krat oglasil, saj je želel izvedeti še nekaj malnekosti. Ko je zbral vse potrebne informacije, me je prišel vprašati še, če bi me motilo, če bi imel popolnoma enaka garažna vrata kot jih imam tudi sam. Seveda me to ni niti najmajn motilo, ravno nasprotno. Vesel sem bil, da se je odločil pri izbiri upoštevati moje mnenje. Z veseljem sem mu pomagal. Videti je bilo, da mu je prav odleglo, ko sem mu to povedal. Ta garažna vrata so bila tudi začetek dolgega in trdnega prijateljstva.
S sosedom in njegovo smo postali nerazdružljivi prijatelji, vse do trenutka, ko sta se zaradi njene službe morala odseliti na čisto drugi konec sveta. Prijateljstvo na daljavo pa se žal v večini primerov dolgoročno ne obnese. Na začetku smo še ostali v stikih, sčasoma pa so postali stki vse redkejši. Hišo v naši sosedki sta tako po nekaj letih prodala že nekaj časa preden sta se odselila.
Naj dodam še, da njegova garažna vrata niso bila čisto enaka kot moja, njegova so bila namreč rumena, moja pa so bila svetlo siva. Njuno hišo je kupil neki tujec, ki jih je skoraj takoj zamenjal. No, niti ne zamenjal, samo odstraniti jih je dal.
Njegova garaža tako ni imela nobenih vrat, v notranjosti pa sta se videla dva parkirana luksuzna avtomobila. Z novimi lastniki se nihče v ulici ni razumel najbolje. Nihče ni bil z njimi skregan, še vedno smo se vljudno pozdravili, če smo se srečali na ulici. Samo nekako se nista znala vklopiti v naš okoliš. To je bil še en dokaz, da z denarjem ne moreš kupiti vsega, sploh pa ne prijateljstva.
Tako v naši soseski nista zdržala dolgo. Če se dobro spomnim, sta bila naša soseda točno sedem mesecev. Nekega dne smo pred hišo zagledali dva selitvena tovornjaka s šestimi možni, ki so prišli izpraznit njuno hišo. Na koncu sta še ona dva sedla v vsak svoj pregrešno drag avto in se odpeljala.…
Read More