Pred dvema letoma smo dobili prvega vnuka in vedno komaj čakam, da bo sin z družino prišel na obisk. Takrat si vzamem čas, skupaj z vnukom sedem na tla v kotiček, ki smo ga za njega pripravili in se igram. Prejšnji vikend je pri nas tudi prvič prespal. Videla sem ga, da je postal malo nemiren, ko sta njegova starša odšla, zato smo vsi trije, vnuk, moj mož in jaz v dnevno sobo znosili stole in jih postavili tako, da smo čez pogrnili veliko rjuho.
Vnučku sem povedala, da bomo naredili čisto pravi šotor. Ko smo se skobacali vanj, je mož ugotovil, da nam manjka samo še ročna svetilka, zato se je hitro odpravil ponjo. Ko je ročna svetilka v našem improviziranem šotoru zasvetila, so se od veselja zasvetile tudi vnučkove oči. Igrali smo se, se smejali, si pripovedovali pravljice in se imenitno zabavali.
Mož se je spomnil, da je ročna svetilka dobra še za nekaj drugega, midva sva svetila v strop našega šotora, mož pa je roke oblikoval tako, da so sence na strop risale živali. Spomnilo me je na to kako smo se mi igrali ko smo bili majhni. Otroci dejansko ne potrebujejo najdražjih igrač in vsega kar ima sosedov otrok. Nasmeh na obraz jim pričara že navadna ročna svetilka, velika kartonasta škatla in rjuha. Bolj pomembno je, da si mi vzamemo čas in se z njimi ukvarjamo. Včasih pa potrebujejo tudi čas zase, saj se iz dolgčasa porodijo najboljše ideje.
Ko sta njegova starša prišla drugi dan po njega, jima je vneto pripovedoval kaj vse zmore ročna svetilka in kaj vse smo počeli v našem šotoru. Veselje ga je bilo videti tako zadovoljnega, ročna svetilka pa je odšla z njim domov in zagotovila sem mu, da ga bo prihodnjič ko bo prespal pri nas čakala nova, še lepša.